Od brinjevca do prvega slovenskega džina

Časi, ko smo govorili o kulturi pitja vina, so se po razcvetu butičnih pivovarn umaknili razvoju kulture pitja piva, v zadnjem času pa se zdi, da smo Slovenci odkrili kompleksnost tretje pijače – džina. Ekipa Prvega se je odpravila v Brkine k Eriku Sarkiču, komunikologu, mag. logistike in predstavniku tretje generacije brkinskih žganjekuharjev, ki je pred dobrim letom na trg poslal prvi slovenski butični džin.

Slovenski džin je bil narejen že prej. Torej dva, za katera jaz vem. Jaz pa sem naredil prvi butični džin. Zdaj pa nas je, mislim, da že 10 Slovencev oz. podjetij, ki delamo džin. Ker nas je več, je tudi več povpraševanja, več festivalov, hkrati pa vsi skupaj tudi izobražujemo ljudi.

“V Sloveniji je letos postal džin bolj popularen, v tujini mogoče kakšno leto ali dve, tri prej,” pojasni Sarkič. Džin je sicer pijača, za katero držita dve pravili – imeti mora 37,5 odstotka alkohola in vsebovati brin. Drugo je stvar izbire.

Brin nabiramo konec avgusta, začetek septembra. Rečemo, da tolčemo brinje. Torej ga ne nabiramo, ga ne smukamo, ampak ga tolčemo. Torej eno sito ali pa neko odejo damo pod grm, nagnemo veje in tolčemo po njem in potem modre jagode padajo dol.

Za en liter džina Erik Sarkič porabi 20 gramov brinovih jagod, za liter brinjevca pa kar od šest do deset kilogramov jagod.